Razmišljanje mamice Urške ob Mednarodnem dnevu otrokovih pravic

Takšno razmišljanje je čisto logično. Sledi enostavnim načelom akcije – reakcije. Žal pa se v zadnjem času vse prevečkrat dogaja, da kljub neizmernemu trudu plačila ni. Ali še slabše – mladi ne dobijo (dobimo) niti priložnosti, da bi delodajalcu pokazali, kako in koliko smo zmožni delati. Tako smo prisiljeni opravljati slabše plačana dela, ki so daleč od tega, za kar smo se šolali, in najverjetneje še dlje od tega, kar bi si v življenju zares želeli početi. Važno je le, da nekako prebrodimo mesec.

Z rojstvom otrok se avtomatsko začneš spraševati o prihodnosti, ki sega malce dlje kot le kako leto naprej. Tudi sama sem se – še posebej, ker je eden od njiju otrok s posebnimi potrebami in težko gibalno oviran, kar mu vnaprej oteži veliko poti. Pa ne samo njemu, tudi vsem tistim, ki skrbijo ali bodo nekoč skrbeli zanj. To s seboj prinese ne le določeno osnovno skrb za nego, ampak tudi vprašanje finančne preskrbljenosti, za katero se je treba pripraviti že sedaj.

Za svoja otroka si želim predvsem to, da bosta srečna. In to ne srečna na način, da jima bo vse dano v naročje, brez vsakršnega truda in lastne motivacije. Prava sreča in uspeh prideta iz občutka lastnega zadovoljstva nad stvarmi, ki smo jih dosegli sami. Želim si, da bi znala ceniti svoje sposobnosti in izkoristiti talente v svoje dobro. Ker pa je včasih svet zelo omejujoč in krut v določenih situacijah, bova z možem kljub temu poskrbela za manjšo finančno zalogo za svoja otroka. Iz enega samega razloga – da bo prehod v svet odraslosti, samostojnosti in odgovornosti lepši in bolj svetel.

Urška Golob, mama Julijana in Tinkare
http://pravposebnamama.blogspot.com/