Razmišljanje mamice Nadinke ob Mednarodnem dnevu otrokovih pravic

Kot da napredek tehnologije ni dovolj, jih starši še sami spodbujamo k takšnemu preživljanju prostega časa.

Ko so otroci še majhni, jih hitro zamotimo z maratonom risanih filmov ali računalniških igric, da si pridobimo nekaj časa zase. Pred televizijo so otroci varni, mi pa imamo mir. Da bi jih spustili na travnik pred hišo, ne pride v poštev, otrok se lahko poškoduje. Smo starši danes preveč zaščitniški ali pa so morda naši starši, ki so nas pustili zunaj od jutra do večera, bili preveč lahkomiselni, neodgovorni? Medtem ko smo mi skozi igro postajali samostojni, se učili »paziti«, se naši otroci naučijo, da je svet nevaren, da se lahko poškodujejo in da niso dovolj sposobni, da bi se sami znašli v »zunanjem« svetu.

Vse to podkrepi še šolski sistem, ki prepoveduje, da bi otrok pred sedmim letom sam prihajal v šolo. Tako jih starši dostavljamo v razred in jih v razredu tudi prevzamemo. V mojih časih smo sami hodili že v vrtec. Vsako jutro sem šla sama od doma, s ključkom okrog vratu, in se na enak način tudi vrnila domov. Bila sem samostojna, prevzela sem odgovornost (za ključ vhodnih vrat in za to, da sem šla pravi čas od doma) ter gradila pozitivno samopodobo. Naši otroci pa ponovno prejmejo sporočilo, da je svet nevaren (lahko te povozi avto) in da so preneumni, da bi sami varno prečkali cesto.

Na vsakem koraku otroke opominjamo na njihove pravice, nihče pa jih ne opomni na njihove dolžnosti in odgovornost. Koliko je staršev, ki se skupaj z otrokom borijo proti učiteljem, grozijo s tožbami, namesto da bi od otroka zahtevali, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Otroke zasipamo z materialnimi stvarmi, ki jih ne potrebujejo, ne cenijo in ne spoštujejo, saj so jih dobili popolnoma brez truda. So naši starši ravnali napak, ko so nam naložili gospodinjska opravila in druga dela pri hiši ali pa so nam s tem privzgojili določene vrednote, zaradi katerih znamo ceniti trud?

Kot mentorica dijakom ali študentom na praktičnem usposabljanju se zgrozim nad rezultati njihovega dela. Večina se jih ne znajde, ne razumejo osnovnih navodil. Vsako stvar jim je potrebno pokazati s prstom. Prav tako se zgrozim, ko prihajajo na razgovor za službo – zdolgočaseni, brez življenja, ne vejo, kaj bi v življenju radi počeli, so brez ciljev. Niti za delovno mesto, na katerega so se prijavili, ne pokažejo interesa.

Kako torej otroku zagotoviti varno prihodnost? S tem, da poskrbiš za finančno varnost z raznimi naložbami? Z gradnjo dvostanovanjske hiše, v kateri bo prostor še za vnuke? Z uporabo vez in zagotovitvijo službe?

Svoje otroke želim vzgojiti v samostojne, samozavestne in odgovorne odrasle. Privzgojiti jim želim visoko stopnjo frustracijske tolerance, vztrajnost, skromnost in zavest, da v večini primerov nič ne pade z neba, če pa že, pa bodimo za to izredno hvaležni. In če bodo temu, kar jih veseli in osrečuje, dali prednost pred tem, kar od njih pričakujejo drugi, potem bom vedela, da sem svoje delo dobro opravila, moje skrbi za prihodnost mojih otrok pa bodo precej manjše.

Nadinka, http://dnevnik-nadinkapotepinka.blogspot.com/