Če se bodo borili, bomo vsi ponosni nanje

Danes se začenja Svetovno prvenstvo v košarki, ki bo letos potekalo v Španiji, od 30. avgusta do 14. septembra. Vsi že stiskamo pesti za slovensko reprezentanco in nestrpno pričakujemo prvo tekmo. O tem, kaj lahko pričakujemo in kaj moramo o košarki vedeti, smo se pogovarjali s košarkarjem Markom Miličem, prvim Slovencem, ki je zaigral v ligi NBA, in nekdanjim odličnim reprezentantom Slovenije.

Letošnje svetovno prvenstvo v košarki boste spremljali kot gledalec. Kakšen navijač je Marko Milič?

Zelo živčen, bolj živčen kot igralec, ker kot igralec sem imel občutek, da lahko nekaj spremenim, da je nekaj v mojih rokah, tukaj pa ni veliko, kar lahko naredim. Tekme raje gledam doma, v miru, ker me drugače hitro kaj zmoti, nekdo me začne kaj spraševati, bi se rad pogovarjal. Jaz pa zelo hitro padem v igro in se rad osredotočim na dogajanje.

Skušajte zdaj vključiti brainstorming in nam zaupajte vašo idejo za navijaški slogan slovenske reprezentance?

Menim, da bi se kakšna oglaševalska agencija izmislila veliko boljšega kot jaz. Meni je bolj pomembno, da gredo naši navijači z reprezentanco na prvenstva, jo spremljajo in navijajo, tudi če izven ritma, a srčno, tako da so potem ob koncu tekme brez glasu. To je meni bolj všeč kot to, da se slogan popolnoma rima.

Španijo dobro poznate. Ne nazadnje ste nosili dres madridskega Reala. Kakšni navijači so Španci?

So zelo temperamentni. Pri nas sem opazil, da so naši navijači ali malo zadržani ali pa zelo temperamentni, predvsem tisti, ki spremljajo reprezentanco. Ne morem pa reči, da je taka cela dvorana, eni so, drugi niso. Tam pa vsi sodelujejo, ob lepi potezi se vključi cela dvorana in ploska, ne le navijaške skupine. Res pa je, da nihče pa ni tako temperamenten kot te naše navijaške skupine, ki ekipam sledijo po evropskih prvenstvih. Nihče ob koncu tekme tudi ne ostane brez glasu kot naši najbolj zvesti navijači.

V katerih mestih in dvoranah je bilo v tistem času najboljše vzdušje?

Jaz sem igral za Real Madrid dve leti, pet velikih final. Real Madrid in Barcelona, kjer koli se pojavita, v kateremkoli manjšem mestu, je to tako, kot bi se skupina Beatles spet vrnila na turnejo. Ne le zaradi ekip, temveč zaradi imena, pomena in teže kluba. Derbiji Barcelona in Madrid so bili vedno neverjetni, še bolj neverjetni pa je bil mestni derbi, ki po eni strani niti ni derbi, ker je bil Real ponavadi toliko močnejši od Estudiantesa. Na eni strani imaš Real kot gosposki klub, na drugi strani pa Estudiantes – študentje, ki imajo še več strasti in dvorano za 20.000 gledalcev in pripravijo odlično atmosfero.
Tudi tukaj, kjer bodo v uvodnem delu igrali naši, je odlično. Dobra destinacija, tako turistično, za uživanje na soncu in plažah, pa še ob košarki; nova dvorana in tudi lokalni klub je dober. Malo je sicer daleč, a ko enkrat tja prideš, si je težko izbrati boljšo destinacijo. Navijaš in uživaš.

V času vaše reprezentančne kariere ste bili ikona ekipe, motivator in šaljivec. Kdo ima trenutno vlogo glavnega šaljivca v izbrani vrsti? Zakaj?

Ne poznam sicer vseh, pri starejših mi je všeč recimo Zoran Dragič. Goran Dragič tudi, on je pravi vodja na terenu, sicer je pa malo bolj tih, a kadar kaj pove, zna biti tudi zelo smešno. Njegov brat Zoran pa je pravi šaljivec. Dobro je, če je v taki skupini fantov, ki so 24 ur na dan, tri mesece skupaj, nekaj fantov, ki s humorjem malo sprostijo atmosfero, drugače od nervoze in utrujenosti hitro lahko poči.

Se še spomnite kakšne res dobre šale ali smešne prigode, ki ste jo »zakuhali« v reprezentanci?

Najbolj se spomnim anekdot iz preteklih let. Recimo Goran Dragič si nas je velikokrat privoščil. Pa tudi obratno. Jaz sem mu kdaj skril superge na letalu, da je potem prišel dol bos. Prepričan sem bil, da jih bo našel, pa jih ni. Mi smo bili že na terminalu in on se ni mogel vrniti nazaj. On pa je recimo vedel, da sem jaz zelo klavstrofobičen, zato so mi z nogo držali vrata stranišča na letalu, da jih nisem mogel odpreti. Delali smo take neumnosti, za katere bi nekdo lahko rekel, da so otročje, po drugi strani pa te nasmejijo in zmanjšujejo napetost, pomagajo da smo se vsi malo sprostili in je vse skupaj bolje funkcioniralo.

Kdo bi po vašem mnenju danes lahko ponovil vaš dosežek in preskočil avtomobil? Oziroma, koga bi najraje videli, da bi vas nasledil ali posnemal pri tem dejanju?

Ne vem, če je še kdo tako neumen, da bi to naredil. Spomnim se, takrat mi je prijatelj rekel, da mi je priskrbel avto in da mi ga bo pripeljal na AllStars, ki je bil takrat zelo popularen. Rekel mi je: »tamle ti ga bomo postavili, saj ti dobro skočiš, čez avto skoči in zabij.« To je bilo takrat ena neznanka, tudi sam nisem vedel, ali to sploh lahko. Sedaj seveda tega ne morem več. V Ameriki bi se zagotovo našel nekdo, ki ima veliko odriva, ki je dosti nor in potrebuje avto.

Vprašanje za tiste, ki košarke ne spremljajo prav pogosto in se na ta šport (še) ne spoznajo. Katere so tri stvari, ki jih morajo vedeti, da v družbi prijateljev čisto ne »pogrnejo«?

Najbolj pomembno je, da se, ko gre žoga v koš, ne derejo »gol«. Pa da preverijo, katere barve se naši, da bodo navijali za prave. Pa seveda, naj navijajo, ker se to čuti. Tudi če si daleč, pa se slišiš s svojimi, in ti rečejo, da je cela vas navijala, ta energija pride do tebe. Čisto drugače je, če fantje vidijo, da živimo z njimi in dobijo tisto dodatno motivacijo v tistih trenutkih, ko jo potrebujejo.

Kakšno bi bilo najboljše zavarovanje, ki bi ga potreboval vsak košarkar? Kateri del svojega telesa bi si vi najraje zavarovali?

Jaz sem imel v začetku kariere nezgodno zavarovanje. Kasneje si z igranjem že malo zagotoviš eksistenco, v začetku pa si prepuščen sam sebi in vsaj to zavarovanje, če se poškoduješ in zaradi tega  izgubiš klub, ti omogoči, da imaš pokrite stroške za stvari, ki niso poceni: rehabilitacija, toplice, zdravniki, treningi... Jaz sem bil zmeraj zavarovan, odvisno pa je tudi, v kateri fazi kariere si.

In za konec: katera reprezentanca ima po vašem mnenju največ možnosti za naslov prvaka in kako se bo odrezala Slovenija?

Mislim, da so Španci favoriti. Navijam pa seveda za naše. Kako se bodo pa odrezali? Čisto novi so, zamenjala se je generacija, niso še nikoli igrali skupaj, tudi sami še ne vedo, kje je njihov limit. Če se bodo borili, se lahko vmešajo v boj za medalje, če ne, pa lahko tudi razpadejo. Ne vemo še, kaj lahko pričakujemo. A če se bodo borili, metali po tleh, držali skupaj, potem bomo vsi ponosni na njih, ne glede na to, katero mesto bodo dosegli.